[vc_row][vc_column width=”1/1″][vc_column_text]
Pri učenju s klikerjem lahko želeno vedenje izzovemo na 4 različne načine. In sicer lahko vedenje: ujamemo, izvabimo, oblikujemo ali modeliramo.
”Ujamemo” lahko vsa vedenja, ki jih pes izvede sam od izvede sam od sebe v vsakdanjem življenju. Takšna vedenja so na primer sedenje, ležanje, pretegovanje, zehanje, lajanje, ležanje na boku, ležanje na hrbtu, cviljenje in še kaj bi se našlo. Če želimo psa katerega izmed teh vedenj naučiti na ukaz, bo tako najenostavneje, da preprosto čakamo, da se to vedenje pojavi. V trenutku kot pes to stori, kliknemo in ga nagradimo. Ta metoda je preprosta in učinkovita, vendar pa tudi precej dolgotrajna.
Velika večina se poslužuje drugega načina, ki pomeni, da želeno vedenje “izvabimo” (ponavadi s priboljškom). Glavna prednost tega načina je, da s tem psa pogosteje pripravimo do določenega vedenja, slabost pa, da se morda sploh ne nauči tega, kar želimo. Prav tako je prehod od uporabe vabe do vedenja brez pomoči vabe dokaj težaven, saj psu na začetku sploh ni potrebno razmišljati, ampak zgolj slediti vabi. Uporabo vabe je tako priporočljivo čimprej opustiti in psu pustiti, da razmišlja sam.
[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column width=”1/1″][vc_single_image image=”3713″ alignment=”center” border_color=”grey” img_link_target=”_self” img_size=”full”][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column width=”1/1″][vc_column_text]
“Oblikovanje” vedenja je tretji način učenja s klikerjem. Pomeni, da se želenemu vedenju približujemo po korakih. Na začetku tako klikamo in nagrajujemo za vsako vedenje, ki je blizu želenemu, kasneje pa kriterije zvišamo in potrjujemo le vedenja, ki so najbližje končnemu želenemu vedenju. Postopek se morda res zdi dolgotrajen, vendar pa je v resnici zelo hiter, ko imamo s psom že nekaj izkušenj. Takšna metoda namreč psa zelo motivira in pes nam želi pokazati vedno več. Pri tem načinu je pomembno, da čim več klikamo in nagrajujemo, saj bo to psa še bolj spodbudilo k sodelovanju.
Pri “modeliranju” vedenja pa v bistvu uporabljamo klasične metode, ko psu sami pomagamo v pravilen položaj. Ta metoda zahteva od psa najmanj razmišljanja, poleg tega pa je nekatere zelo neprijetna. Med pravimi kliker trenerji je ta metoda najmanj pogosta oziroma je sploh ne uporabljajo.
[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]
